Karantena zgleda iz mene vleče vse, česar že dolgo ni bilo na spregled. Preizkušanje novih receptov, bolečine v križu, živčne zlome, 10 dodatnih kilogramov … Se sicer najdejo tudi dobre stvari, kot recimo to, da imam več časa zase (po katerem ugotovim, da sem težko sama s seboj), lahko meditiram (da mi postane jasno, da je moja koncentracija v pomembnih trenutkih na nivoju “Čaki, zakaj mizi rečemo miza, mami pa mama? Zakaj ni recimo obratno?”), končno lahko hodim na sprehode s psi (kjer se absolutno odločim, da ne bom imela otrok, ker se še psi delajo norca iz mene), pa mesim kruh in pečem torte (kar je hkrati tudi telovadba, ker me roke po treh minutah bolijo bolj, kot če bi drva zlagala že vsaj 7 ur).

Skratka, nič mi ni prav, pa dolgčas mi je, celo toliko, da bi pač ta dolgčas še s kom delila. Čez sem dala že cel YouTube, Netflix serije o postavnih pohotnih ljudeh sem že vse pogledala in nič me ni sram povedat, da sem ob njih uživala in da so bile najsvetlejša točka mojih dni. Kul občutek je, ko se ti zdi nekdo bolj butast od tebe in večere sem tako preživela v postelji, ovita v odejo, ter se tapkala po rami, češ da sem ful dosegla v življenju in da sem ful pametna, pa čeprav sem itak vedela, da se bom zjutraj še vedno zbudila v usrano stanovanje, s prazno denarnico in noro željo po mastnih krofih. Še rože so mi pomrle, s kaktusi vred.

Tudi Instagram, Twitter in TikTok mi ne uidejo, se pa ob vseh skrajno urejenih karantenskih ljudeh vprašam, če sem normalna. Baje bi se mogla učit novih jezikov, začet telovadit (kdaj pa, če ne med apokalipso), delat neke hude ročne izdelke…medtem ko je trenutno moj edini kvaliteten ročni izdelek kroglica iz šmrklja, ki jo, ko se po jokanju posuši, potegnem iz nosu, mencam med prsti in potuhnjeno vržem za rob postelje, da dragi ne opazi, kako ogabna sem v resnici. Včasih jo tudi pojem, ampak to je že zgodba za naslednjič, ko vas bom spet želela malo šokirat, da se vam bo vsaj kaj dogajalo.

Po cele dneve torej gledam lepe ženske, še make-up si naredijo, pa zribale so celo stanovanje od vrha do tal, pobrisale okna in prezračile klet … Me ima, da bi jih povabila, da še meni pošlihtajo glavno podstrešje, kjer se zadnji mesec kopičijo ene in iste nepotrebne nebuloze. Me pa vsaj spodbudijo k temu, da kdaj zlezem iz postelje in si dam gor maskaro, da se lahko vsaj v oči pogledam in si rečem “mater si huda prasica”. Potem si še slečem pižamo, oblečem tangice in dokolenke, pa hop nazaj v posteljo. Eno blazino pod glavo, eno med noge, eno pod roko, pa je; še celo spim, kot da me bo tik tak pobralo.

Ja, preden zaspim si še rečem, da bom boljša, ko se zbudim. Se potem tudi res potrudim, pospravim, skuham in peljem pse na dolg sprehod. Mi sicer malo vzame motivacije, ko pridem nazaj in mi Neo po tleh s taco potegne črto dreka, ker je med kakanjem stopil v prejšnjega, ki ga zaradi lenobe nisem pobrala. Pa ko zamesim kruh, počakam da vzhaja in ga dam v pečico, samo da po eni uri ugotovim, da je sploh prižgala nisem. Ter ko že šestič posesam in pobrišem za delavci, naga sedem na kavč, da bi pila čaj, pa mi pozvoni na vratih mojster Jure, da je pozabil še eno luknjo zvrtat v steno. In ko on vrta ter jaz gledam vsak delček padajočega prahu posebej, ki mi skupaj s curkom vode pada na tla, se sprašujem, zakaj za vraga gre vsem razen meni vse kot po maslu.

Pa sem si končno rekla, da je čas, da nekdo pove kaj iskrenega in resničnega. Čas, da pove, kako se zares počuti. Ker imam poln kurac popolnih influencerjev, manekenk in lutk. Poln kurac zlaganosti in ljudi, ki govorijo samo o dobrih stvareh in zlatih zapestnicah, pa se nam posledično drugim zdi, da nismo dovolj.

Zato danes začnem prva in povem, da se velikokrat počutim… evo, drekasto. Ker včasih rabimo samo to, da se nekdo počuti drekasto z nami.

Sem pa potem končno tudi uspešno spekla kruh in ga celega pojedla. Ne počutim se sicer nič manj v kurcu, ampak lažje je biti v kurcu s toplim mehkim kruhom, kot pa brez njega.

One thought on “Baba”

  1. Draga Sara,

    bravo! Opisala si zagotovo vsaj eno lastnost, ki jo ima vsak človek. Bi pa dodala, da je bolje imeti kakšno “usrano sivo celico” več v glavi, ki nam včasih povzroča težave, kot pa zaganjati paniko zaradi zlomljenega nohta ali izpadlega lasnega vložka, kajne? Življenje je polno trenutkov, v bistvu so trenutki življenje in, ja, tudi usrani so vmes. Veš zakaj? Če ne bi bilo usranih, tisti, ki to niso, ne bi prišli do izraza, Kako pa naj bi videli razliko, če bi bili vsi isti isti? To je že stoletja nazaj pokazal simbol Jin in Jang. Brez črne se bela ne bi mogla pokazati, kot njeno nasprotje.
    Sandra

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.